Slovo

Vse prijetne stvari hitro minejo, zato se je tudi naše bivanje v Cosenzi prehitro izteklo.

Vsako slovo je težko….

Enkrat sem, drugič tja…. vedno je težko… pa čeprav veš, da greš nazaj domov…

Zadnji zajtrk, zadnji pogled na prelep dizajnersko urejen hotel, zadnje tuširanje, zadnje…..

Sledilo je pakiranje na veliko. Kovčki gor in kovčki dol. Kilogrami 19, 20, 21, 22, 23, 24, …. preveč.

Vsi smo svoje kovčke vozili v prvo nadstropje v sobo, kjer je bila Adrijana, ki je kupila tehtnico, tisi dan najbolj iskan predmet. Pa smo spet kovčke odpirali, iz njih jemali stvari in ponovno tehtali, da je vsak prišel do svojih toliko in toliko dovoljenih kilogramov.

Zbiranje v beli recepciji in radovedni pogledi skozi vrata, kdaj bo prispel prevoz…

Tlačenje do milimetra in basanje v premajhen avtobus, ki kakor, da bi pozabil, da imamo vsak to in to in to… ter enourna vožnja do Lamezia Terme……….. kjer je sledilo čekiranje na letalo in polet v nebo.

Močno sem si oddahnila, ko smo pristali v Trevisu, saj je do takrat potekalo vse v redu, brez poškodb ali kakšnih večjih težav. Bili smo nasmejani in utrujeno veseli.

Sledil je le še prevoz do doma, kjer smo se razdelili v dva različna kombija.

Vedeli smo, da nas na koncu poti čakajo topli objemi domačih… in da imamo za seboj izkušnjo za celo življenje