Grad Cosenza

Ko si enkrat tukaj... Morda ne bo nikoli več. Siesto zadnjega dne izkoristim za vzpenjanje iz novega dela Cosenze, preko starega, skozi ozke ulice, na grad. Nad hribi se že nekaj časa zbirajo težki oblaki, vendar danes je moj zadnji dan, tukaj. Vzpenjam se naprej med avtomobili, ki nenehno drvijo skozi, se osvežim pri vodnjaku in dalje. Prispem do gradu, odpre se neverjeten pogled na mesto in okolico. Nekaj ljudi zapušča graščino, vstopim na dvorišče, preko mostovža.

Nikjer nikogar. Sprehodim se, naletim na ljudi, ki pospravljajo mize in kozarce.

Imam pa res srečo. Danes so ga komj prvič pokazali novinarjem, v petek je svečana otvoritev. Dovolijo mo, da si ga ogledam, res je lepo renoviran, ponudijo mi pijačo, malo poklepetamo in grem. Nad gradom grmi, nebo je črno, kako bom prišla do hotela? Bo že kako. Hitro se spuščam po tlakovani cesti proti prvim hišam, tam bom že našla kakšen nadstrešek.

Še zadnji posnetki, tudi baterija se poslavlja, zmanjkuje prostora na kartici, pripelje pulman (mestni avtobus). Vskočim, drobiža nimam, peljem se zastonj, če ne bo kontrole. Prične deževati, vendar me avtobus zapelje tik do hotela. Siesta se izteka, z dijaki gremo v službo, da jim prevajam.

Kosila ne bo, bom morala počakati na večerjo. Bom pa skočila še na kavico. Je vedno odlična.